Moje drevo in moji orehi
Od nekdaj sem si želela imeti kos zemlje, na kateri bi imela svoje pridelke in svoja drevesa. Danes jih imam, jabolka, češnje, orehi, slive, breskve, marelice to vse imam. Tako vsako leto, komaj čakam pridelke, nekatere pojemo sproti, nekatere pa shranimo za zimo, to so jabolka, orehi in lešniki.
Vsako leto pa imam en problem. Šele danes vem, kako neumno sem razmišljala, ko sem mislila, da so mi živali odnesle orehe. Namreč dve leti za poredoma, je drevo bilo polno orehov, ko pa bi jih morala pobrati so orehi izginili, enostavno jih ni bilo več. Ker sem seveda premišljevala naivno, sem mislila, da so orehi izginili, ker so jih pojedle živali, niti pomislila nisem, da si jih je drznil kdo pobrati. No, pa je nekdo izkoristil čas, ko nas ni bilo doma in to je bil moj če, ker on seveda lahko vse naredi brez vprašanja. Kako neumno sem se počutila, ker sem ravno njemu rekla, da mi verjetno orehe jedo živali, on pa na to ni čisto nič rekel.
Še danes ne bi tega vedela, da orehe pobira on, če jih ne bi videla na njegovem balkonu celo košarko. Tisti trenutek se mi je posvetilo, moj oče je to in pobira jih na skrivaj, tega mi ne pove. Ni mi bilo vseeno, kajti še dobro je vedno vedel, da mi orehi ogromno pomenijo in da jih vsako leto komaj čakam. Sedaj pa izvem resnico, da mi jih že dve leti pobira on na skrivaj. Ko sem mu rekla, zakaj mi na skrivaj pobira orehe in mi tega ne pove, mi je zabrusil nazaj, kot češ, saj jaz jih ne bi pobrala.
Žalostna sem, da se to dogaja in ne vem kako rešit situacijo, ker orehi bodo še vedno pri njemu in vsako leto jih bo pobiral, ker takšen je, jaz pa naj bom še naprej tiho in tako vesela sem, da imam domačo hrano.
…
Read More