Magistrska naloga z naslovom kožni rak in specializacija v tujini

Prijatelja, ki je študent na medicinski fakulteti sem vprašala kako mu gre študij. Trenutno se uči o koži in kožnih boleznih ter kako jih zdraviti. Nekaj več časa posveča poglavju kožni rak, saj si res želi poglobiti in osvojiti znanje. Povedal je, da je kožni rak ena izmed najbolj invazivnih kožnih bolezni, a da medicina zelo napreduje pri iskanju rešitev za zdravljenje. 

Vprašala sem ga zakaj ga prav kožni rak tako zanima. Rekel je, da bi se rad specializiral na tem področju in tako pomagal številnim bolnikom, katerim kožni rak predstavlja težavo. Specializacijo bi opravljal v tujini, saj bi tako še bolj obogatil svoje znanje. Vesela sem bila za njega in absolutno podpirala njegovo odločitev, čeprav sem bila rahlo žalostna, ker sem vedela, da ga nekaj časa ne bom videla.

Kmalu po najinem srečanju je začel pripravljati magistrsko nalogo kjer je kožni rak bil glavna tematika. Zbiral je gradivo na temo:

  • Kožna obolenja
  • Rak
  • Znamenja na koži

Ker sem po poklicu lektorica, me je prosil za pomoč pri lektoriranju njegove magistrske naloge. Seveda sem rekla, kar pošlji mi jo ko boš zaključil. Čez nekaj tednov sem jo prejela in začela z lektoriranjem. Med branjem sem izvedela veliko informacij kako je kožni rak lahko invaziven in kako ga ljudje hitro zamenjajo za znamenje.

Takoj, ko sem zaključila sem jo po elektronski pošti poslala prijatelju, saj sem želela, da jo čimprej odda. Pregledal jo je in jo poslal mentorju, da jo še on pregleda. 

Mentor mu je rekel, da je kožni rak zanimiva tematika in, da se že veseli branja. Čez nekaj tednov me je poklical in povedal, da je mentor zelo pohvalil njegovo delo in, da je že opravil zagovor. Na zagovor je povabil tudi mene in se mi na koncu zahvalil. Tako sem bila ponosna na njega in njegov uspeh, ki ga še čaka.

Okusen žar vedno pripravi moj oče

To so bili časi, ko sem bila še majhna, ni bilo konec tedna, da nismo imeli obiskov, polno hišo ljudi in okusen žar, za katera je vedno poskrbel moj dragi oče. Res, da sem imela stroge starše, vendar z očetom sem se vedno lahko pogovorila, bil je srčen in strog oče. Vem, malo čudna kombinacija, a jaz sem danes ponosna nanj, da je takšen kot je. 

Najbolj se spominjam, da ko je prišel petek, da je že planiral svoj žar, tako sem vedela, da bomo imeli spet obiske in da bo veselo. Kot otrok sem komaj čakala obiske, ker sem se tako lahko družila z otroci. Starši so tako imeli peko žar, no moj oče, drugi so zraven klepetali, otroci pa smo se igrali, vse dokler nas niso poklicali k mizi, ko je bil okusen žar na mizi.

Včasih, ko razmišljam tako nazaj, bi takoj čas prevrtela v ta leta, ker smo se imeli res lepo. Danes se mi odrasli ne znamo več imeti tako, kot so se imeli naši starši. Pri nas je še vedno tako, da ko se zmenimo za žar, vedno peče oče. Lahko bi pekel moj mož, ali pa mož od moje sestre, vendar to se ne zgodi nikoli.

Moj oče se včasih pošali in reče, dokler bom jaz, bomo jedli žar, ne vem, pa kaj boste jedli in pekli, ko mene več ne bo. Takrat mene stisne pri srcu, ker vem, da bo prišel ta čas, vendar sedaj še vedno uživam, ko on pripravi okusen žar, kajti vedno speče res okusno in dobro.

Vsi prazniki, ki so v družini so povezani z njim, ker ga vsi prosimo, če nam lahko pripravi okusen žar, tako smo se navadili, ker res dobro speče meso. Otroci najraje jedo peruti, mi odrasli pa vse, kar dobimo. Nismo izbirčni in tudi ne bomo, dokler bo pekel naš oče. 

Če želite udobnost najdite pravi nedrček za svoje prsi

Ste že kdaj sedele nekje na pijači in se niste počutile dobro, ker so vam neprestano nekam lezle naramnice ali pa vas je tiščalo pod prsmi, ker niste imele pravi nedrček? Zelo neprijetni občutek je lahko to, celo samo druženje vam lahko pokvari.

Jaz imam majhne prsi in tako nimam problemov, da bi me pod prsmi kaj tiščalo, hitro pa se mi zgodi, da mi lezejo naramnice, če nedrček ni pravi. Tako sem kar nekaj časa iskala pravi nedrček zase in ga končno tudi našla. Vedela sem, da imajo tiste drage trgovine, tudi dobre nedrčke, vendar zame so predragi. Tako sem se odločila, da najdem cenejši nedrček, ki se bo lepo podal na moje prsi in našla sem ga. 

Odprla se je nova trgovina, franšiza iz Italije, že po izložbi sem videla, da bom tukaj našla pravi nedrček zase in tudi sem ga. Jaz vedno, ko najdem kakšen model oblačila, ki mi paše si ga kupim v več barvah, tako je bilo tudi za pričakovati, da bom kupila več nedrčkov in sem tudi jih. Kupila sem točno 7 nedrčkov, tako da sem imela lahko vsak dan novega. Do sedaj sem nosila en sam nedrček tudi po cel teden in vem, da to za moja prsa ni zdravo. 

Tokrat sem temu naredila konec in sedaj bom imela vedno nov nedrček. Moje počutje je bilo boljše, prav nič mi niso lezle naramnice, nič me ni nikjer tiščalo, obliko prsi pa sem imela prav lepo. 

Nekateri mislijo, da nedrček ni pomemben, pa še kako je. Pri meni dober nedrček naredila čisto drugo postavo, človek ne more verjeti, da lahko nedrček prispeva k lepši postavi. Pa je to čisto res, ker jaz sama pri sebi to opazim, ko oblečem oprijete majice. Najdite svoj nedrček, v katerem se boste počutile sproščeno in lepo. 

Nabiranje gob zame pomeni sprostitev

V letu pride obdobje, ko začnejo v gozdu rasti gobe. Spominjam se, kako kot študentka nisem imela denarja in sem nabirala gobe, da sem si zaslužila kakšen evro. To so bili posebni časi, vedno mi je uspelo vse prodati. Danes ne delam tega več za denar, ampak me nabiranje gob sprošča. Zelo rada nabiram gobe in vedno si vzamem dovolj časa za to.

Med tednom je to malo težje izvedljivo, ker sem v službi, tako mi najbolj ustrezajo sobote, ko imam res cel dan čas. Tako se v soboto prebudim že zgodaj zjutraj in počasi grem proti gozdu. Imam to navado, da nikoli ne grem z avtom kam daleč, ampak grem od doma peš, ker prehodim veliko gozdov, tako da se mi z avtom ne splača. 

V moji košari se po navadi najdejo:

  • jurčki,
  • lisičke,
  • marele.

Priznam, da nisem ljubiteljica različnih gob in nisem tista, ki bi rada nabirala vse gobe po vrsti, sem bolj tradicionalist v tem in nabiram le gobe, ki jih dobro poznam. Ne upam si, da bi nabirala različne gobe, ker jih tako dobro le ne poznam. O teh treh vrstah gob pa sem prepričana. Več mi pomeni sprostitev v gozdu, ker se resnično naužijem svežega zraka in poskrbim za svoje gibanje in posledično za svoje zdravje. Včasih imam srečo in napolnim košaro do vrha, včasih pa pridem domov le s kakšno marelo in prav nič več. Odvisno je tudi od tega, koliko ljudi nabira gobe in sigurno je za vikende v gozdu več ljudi, kot pa čez teden. Vendar me to ne moti, jaz uživam v hoji, če pa zraven najdem še gobe, pa sem toliko bolj srečna. 

Igralni salon in moja sreča

Kdaj pa kdaj moramo preizkusiti srečo, ker drugače ne moremo vedeti, ali jo sploh imamo. Sam sem po dolgem času šel v igralni salon, ker me je povabil prijatelj, da greva malo konec tedna. Po navadi nisem šel, če me je kam povabil, ker pa me je sedaj povabil v igralni salon, me je zamikalo.

Tako sva se dogovorila za petek zvečer. Ta dan sem imel zelo naporen in skoraj sem ob koncu službe poklical prijatelja, da sem preveč utrujen, da bi šel v igralni salon, potem pa sem malo bolj premislil in se odločil, da grem vseeno. 

Še dobro, da sem tako naredil, ker sem ta večer imel srečo. Šla sva malo bolj pozno, kot pa sva planirala, ker sem jaz zamujal. Moram reči, da jaz po navadi vedno zamujam, kakorkoli moram iti ali priti. Prijatelji to že vedo. Nikakor mi ne uspe biti enkrat točen. Tokrat sem malo zamujal in lahko sva šla v igralni salon, kjer sem jaz kar hitro imel srečo in zadel nekaj denarja. Takrat nisem bil več utrujen, dobil sem polno energije in hotel ostati celo noč. Potem pa se je zgodilo prav obratno, ker je prijatelj želel domov, jaz pa bi še ostal. Še dobro, da je prijatelj vztrajala, ker drugače, bi zapravil ta denar, ki sem ga dobil. 

Še dobro, da me prijatelji, kdaj kam povabijo, ker sam ne grem nikamor, kakor me je v igralni salon tokrat povabil on. Sem človek, ki mora stvari vedno deliti, tako sem delil tudi svojo srečo in dal polovico denarja njemu, kajti zavedal sem se, da danes ne bi šel v igralni salon, če me ne bi povabil prijatelj. Je pa res, da te dobitek pritegne in bi šel še, tako da bom verjetno sedaj jaz povabil njega, da greva še enkrat preizkusit srečo.

 …

Plise senčila, ki jih še nisem videla

Da ne bo pomote, jaz sem že videla plise senčila Markize, ampak ne takšnih, ko jih je montirala moja sestra. Pred kratkim se je odločila, da si bo zamenjala pohištvo v dnevni sobi. Imela je vsega dovolj. To mi je bilo prav zanimivo, ker ona veliko let ni prenavljala prav nič, sedaj pa se je lotila na veliko. Na koncu je dnevni prostor čisto spremenila, najbolj pa so me presenetile plise senčila, ki jih je montirala čisto sama.

Slišala sem jo, ko je govorila, da ji gredo tudi stare zavese na živce, a sem bila prepričana, da bo kupila nove zavese in ne plise senčila, ker je vedno rada imela klasične zavese. Pri meni so bile plise senčila in takrat, ko jih je videla prvič, ni bila preveč navdušena. Zato nisem nikoli pomislila, da bi si ona montirala takšna senčila. Dnevne sobe nisem hodila gledat, ko jo je prenavljala, pomoči ni potrebovala, tako da sem se odločila, da grem pogledat na koncu, ko bo dnevni prostor dokončan. Ni me presenetila sedežna garnitura, tudi omare ne, presenetile so me plise senčila Markize, ker so bile tako pisanih barv, da jih enostavno nisi mogel gledati. Ko sem jo vprašala, zakaj se je odločila, za tako pisana plise senčila, mi je povedala, da so namesto slik.

Potem mi je bilo malo bolj jasno, ker če bi res bile še slike, potem bi bilo vsega preveč. Izbrala je sicer lepe, nimam kaj za dodati, a kje je tista bela barva, o kateri je govorila, to nisem razumela. Nikjer v dnevni sobi ni bilo bele barve, očitno je dobila željo po barvah. Kako pa se bodo takšna plise senčila Markize odrezala, pa bo še videla, drugače pa ti res ukradejo pogled, tako zelo pisana so. Enostavno, ko pogledaš proti oknu, vidiš prvo plise senčila in šele potem okno.…

Znanje o vodi in onesnaževanje vode

Ker imam doma šoloobveznega otroka, se večkrat zgodi, da mu moram kaj posebej in dodatno razložiti. Tokrat je prišel domov, da imajo jutri temo voda in onesnaževanje vode, ker moramo skrbeti za planet. Moj sin zelo rad posluša razlage, tako se pogosto veliko pogovarjava, zemlja in zvezde ga še posebej zanimajo.

No, tokrat je tema padla o vodi in sin me je začel spraševati, kako sploh pride voda do naše hiše. Tako sem mu razložila, kaj vse je potrebno, da skozi pipo priteče čista voda, in kako smo lahko srečni, da lahko vodo še vseeno pijemo iz pipe, čeprav je že kar nekaj držav, ko morajo pitno vodo kupovati. Ja, onesnaževanje vode je vedno slabše in tega se morajo naši otroci zavedati, da bomo tudi njihovi otroci lahko pili vodo iz pipe. Otroci tega ne vedo, in ko jim razložiš malo boljše, vidiš, kako zelo razumejo, le ne vzamemo si časa, da bi jim lepo razložili. Po navadi se nanje samo skregamo, ko vržejo kakšne papir na tla, ko v lijak vlivajo neprimerne tekočine. 

Lepo sem mu razložila, da če je onesnaževanje vode, potem lahko pride to v podtalnico in tako je nevarno za nas in našo pitno vodo, prav tako za živali in rastline. Kako pomembno je ločevanje odpadkov in kako ne bi smeli škropiti s strupenimi snovmi, ker to vse gre v zemljo. 

Sedaj razume onesnaževanje vode in vem, da bo v šoli veliko bolj samozavesten, ker bo vedel, o čem se bodo učili. Že sam pa mi je povedal, da bo jutri sam povedal, kaj je onesnaževanje vode in kako lahko poskrbimo, da bo tega manj. 

Resnično živimo v času, ko lahko vsak posameznik vpliva na to, da preprečimo onesnaževanje vode, ker drugače nas ne čaka prav nič lepega. Poskrbimo za našo vodo, naravno in zrak.

Ko greste na kakšni daljši izlet vam še vseeno najbolj prav pride plastika

Dolgo časa bo še trajalo, da bi plastika postala zgodovina, jaz mislim, da to enostavno ni možno. Nekateri ljudje se precej trudijo in živijo tako, da bi uporabljali čim manj plastike, a to še ne pomeni, da lahko živijo brez nje. Moja prijateljica se je odločila, da v trgovini ne bo kupovala izdelkov, ki so zapakirani v plastiki. Nekaj časa se je trudila, a je kmalu videla, da to ni mogoče. Danes je plastika že povsod.

Jaz na primer vem, da ko pakiram nahrbtnik za v hribe, mi plastika pride še kako prav, ker ni težka. Tako si lahko v njo spakiram vso hrano. Kako bi bilo težje, če ne bi imela na razpolago plastičnih posod in tega se vsi zavedamo. Zelo rada hodim po hribih in imam vedno z seboj hrano in pijačo, ker nikoli ne veš, kdaj postaneš lačen ali žejen. Ni nujno, da bodo na poti odprte koče, zato vedno poskrbim za hrano in pijačo. Je pa res, da mi plastika pride še kako prav. 

Potem pa imamo tiste ljudi, ki embalažo vržejo v naravo, ko gredo na pohode ali se vozijo v avtu. No, pa je tista skrajnost, katere ne prenesem. Ni problem plastika, problem so ljudje, ki jo mečejo v naravo, namesto da bi lepo poskrbeli za njo in jo vrgli v pravilno kanto za smeti.  Ljudje so si različni in zato jaz mislim, da bo plastika vedno na svetu, ker je preveč uporabna in praktična, tako da se bi morali s tem sprijazniti, le z njo bi morali pravilno delovati in ves bi bilo lepše in boljše. Tako pa so skrajnosti, eni da plastika za njih sploh ne obstaja in drugi, ko plastično embalažo in plastične izdelke mečejo kjerkoli jim pade na pamet. To pa je pol tisti problem, predvsem onesnaževanja.

Nepremičnine Lucija so dobra naložba za v prihodnost

Danes, ko gledam kaj vse se dogaja po svetu, si rečem, kako srečni smo lahko ,da živimo v Sloveniji, ker je res lepo in varno in prav zato tudi pravim, če razmišljam o morju, kako prav mi lahko pridejo nepremičnine Lucija. Jaz si res ne želim preživeti dopusta v neurju ali v krajih, kjer si izpostavljen nevarnostim. Sama sem mnenja, da bodo nepremičnine Lucija vedno bolj popularne za nas Slovence.

Mi Slovenci sicer zelo radi gremo na hrvaško morje, vendar tisti, ki si ne morejo ravno privoščiti hotela ali stanovanja in gredo kampirat, vemo, da nimajo več tako mirnega vremena, kot je bilo včasih. Vedno bolj pogosta so neurja in tako imaš lahko na koncu, kjer si veliko plačal za dopust vse skupaj uničeno. Prav zato mislim, da se bo vedno več Slovencev spet odločalo, da bo raje preživelo dopust na slovenski obali, pa tudi če je morje malo manj čisto, kot na hrvaškem, vendar bodo imeli to varnost.

Sama sem že gledala nepremičnine Lucija in moram priznati da cene niso majhne in da si jih lahko privošči le mala populacija ljudi, to je edino žalostno. Po drugi strani, pa ko sem pogovarjam z ljudmi, večkrat kdo reče, da imajo stanovanje na obali, tako da tukaj sem malček zmedena, nekateri ljudje res nimajo denarja, je pa že veliko ljudi, ki pa ga ima in nepremičnine Lucija so krasna investicija za prihodnost. Tukaj res ne moreš zgrešiti, vedno bolj bodo ljudje iskali stanovanja in hiše na slovenski obali v to sem prepričana, tako da če bi morala izbirati v katerem kraju bi stanovanje kupila, so mi definitivno nepremičnine Lucija najboljša izbira, kajti ta kraj ima vse, lepo morje, lepa lokacija, potrebne trgovine, dostopnost, bližina sprehajalnih poti po Solinah, res je lep kraj. Moja investicija v prihodnosti, če bom imela denar bodo sigurno nepremičnine Lucija, da si omogočim lepo prihodnost.

Moja najlepša prehajalna pot je Parenzana

Ko iščeš svoj košek narave, da bi šel na sprehod, je ta moj košček pot Parenzana, ki me vedno umiri, sprosti, naberem si novih moči in zbistrim glavo. Velikokrat grem na krajši sprehod po njej, ker mi je najlepša. Takrat se prepustim naravi, občudujem okolico, vidim morje, oljke, trte, razna drevesa, prav vse mi je lepo. 

Prišel je dan, ko sem potrebovala mir, ker se mi je preveč stvari nabralo in sem bila čisto ubita. Takrat človek potrebuje čas zase in tudi jaz sem ga potrebovala. Spomnila sem se na mojo Parenzana pot, a kaj ko ne bi s tem naredila nič, preveč stvari se mi je nabralo, potrebovala sem en cel dan. Potem pa sem pomislila, da bi lahko šla kolesarit in Parenzana je ravno tako idealna za to. Meni nič, tebi nič, sem se zjutraj prebudila v sončno jutro in se odpravila kolesarit. Cel dan sem posvetila samo sebi, Parenzana je bila noro dobra ideja. Čutila sem sonce na obrazu, veter v laseh. Pogosto sem se ustavljala in premišljevala, nisem imela želje kolesariti hitro, imela sem željo, da kolesarim tako, da mi bo prijetno. 

Domov sem se vrnila prerojena, utrujena, a polna novega zagona, Parenzana mi je dala ta svež zagon, da zmorem vse, da ni nič tako grozno, da ne bi zmogla tudi to. Včasih ima človek težke dneve in tukaj je pomembno, da zna odreagirati, da ima ob sebi človeka, kateremu se lahko zaupa. Jaz ta trenutek nisem imela ob sebi človeka, je pa bila Parenzana, ki me je napolnila z svežo energijo, glavno je da človek najde izhod in gre naprej. Vsak nima možnosti, da bi se lahko komu potožil, tako je tudi sama nimam, danes je to bilo moje kolo in Parenzana, tako da se sedaj počutim boljše, kot pa če bi počivala ves dan sama v hiši.