Ko greste na kakšni daljši izlet vam še vseeno najbolj prav pride plastika

Dolgo časa bo še trajalo, da bi plastika postala zgodovina, jaz mislim, da to enostavno ni možno. Nekateri ljudje se precej trudijo in živijo tako, da bi uporabljali čim manj plastike, a to še ne pomeni, da lahko živijo brez nje. Moja prijateljica se je odločila, da v trgovini ne bo kupovala izdelkov, ki so zapakirani v plastiki. Nekaj časa se je trudila, a je kmalu videla, da to ni mogoče. Danes je plastika že povsod.

Jaz na primer vem, da ko pakiram nahrbtnik za v hribe, mi plastika pride še kako prav, ker ni težka. Tako si lahko v njo spakiram vso hrano. Kako bi bilo težje, če ne bi imela na razpolago plastičnih posod in tega se vsi zavedamo. Zelo rada hodim po hribih in imam vedno z seboj hrano in pijačo, ker nikoli ne veš, kdaj postaneš lačen ali žejen. Ni nujno, da bodo na poti odprte koče, zato vedno poskrbim za hrano in pijačo. Je pa res, da mi plastika pride še kako prav. 

Potem pa imamo tiste ljudi, ki embalažo vržejo v naravo, ko gredo na pohode ali se vozijo v avtu. No, pa je tista skrajnost, katere ne prenesem. Ni problem plastika, problem so ljudje, ki jo mečejo v naravo, namesto da bi lepo poskrbeli za njo in jo vrgli v pravilno kanto za smeti.  Ljudje so si različni in zato jaz mislim, da bo plastika vedno na svetu, ker je preveč uporabna in praktična, tako da se bi morali s tem sprijazniti, le z njo bi morali pravilno delovati in ves bi bilo lepše in boljše. Tako pa so skrajnosti, eni da plastika za njih sploh ne obstaja in drugi, ko plastično embalažo in plastične izdelke mečejo kjerkoli jim pade na pamet. To pa je pol tisti problem, predvsem onesnaževanja.

Moja najlepša prehajalna pot je Parenzana

Ko iščeš svoj košek narave, da bi šel na sprehod, je ta moj košček pot Parenzana, ki me vedno umiri, sprosti, naberem si novih moči in zbistrim glavo. Velikokrat grem na krajši sprehod po njej, ker mi je najlepša. Takrat se prepustim naravi, občudujem okolico, vidim morje, oljke, trte, razna drevesa, prav vse mi je lepo. 

Prišel je dan, ko sem potrebovala mir, ker se mi je preveč stvari nabralo in sem bila čisto ubita. Takrat človek potrebuje čas zase in tudi jaz sem ga potrebovala. Spomnila sem se na mojo Parenzana pot, a kaj ko ne bi s tem naredila nič, preveč stvari se mi je nabralo, potrebovala sem en cel dan. Potem pa sem pomislila, da bi lahko šla kolesarit in Parenzana je ravno tako idealna za to. Meni nič, tebi nič, sem se zjutraj prebudila v sončno jutro in se odpravila kolesarit. Cel dan sem posvetila samo sebi, Parenzana je bila noro dobra ideja. Čutila sem sonce na obrazu, veter v laseh. Pogosto sem se ustavljala in premišljevala, nisem imela želje kolesariti hitro, imela sem željo, da kolesarim tako, da mi bo prijetno. 

Domov sem se vrnila prerojena, utrujena, a polna novega zagona, Parenzana mi je dala ta svež zagon, da zmorem vse, da ni nič tako grozno, da ne bi zmogla tudi to. Včasih ima človek težke dneve in tukaj je pomembno, da zna odreagirati, da ima ob sebi človeka, kateremu se lahko zaupa. Jaz ta trenutek nisem imela ob sebi človeka, je pa bila Parenzana, ki me je napolnila z svežo energijo, glavno je da človek najde izhod in gre naprej. Vsak nima možnosti, da bi se lahko komu potožil, tako je tudi sama nimam, danes je to bilo moje kolo in Parenzana, tako da se sedaj počutim boljše, kot pa če bi počivala ves dan sama v hiši.