Moj prvi paragliding
Vse življenje sem se bala višine. Že ob pogledu z balkona me je stisnilo v želodcu, zato sem dolgo mislila, da paragliding nikoli ne bo nekaj zame. A potem me je prijatelj za rojstni dan presenetil z darilnim bonom za polet nad Vipavsko dolino. Najprej sem se smejala – mislila sem, da se šali. Ko sem ugotovila, da misli resno, sem občutila tisto mešanico strahu in navdušenja, ki jo začutiš, ko veš, da boš naredil nekaj izven svojega območja udobja.
Na dan poleta sem imela hladne dlani in pospešen utrip. Inštruktor me je pomiril z nasmehom in rekel: Samo teci, veter bo naredil svoje.
Ko sva stekla po travniku in se padalo razprlo, sem nenadoma začutila, kako se noge ločijo od tal. To je bil moj prvi stik z paraglidingom – trenutek, ko je svet spodaj postal tih in miren, jaz pa sem se počutila lahka kot nikoli prej.
Veter je nežno nosil padalo, jaz pa sem samo gledala. Ceste so postale tanke črte, ljudje majhne pike, sonce pa je počasi barvalo oblake v zlato. Nisem več razmišljala o strahu, samo o tem, kako svobodno se počutim. Paragliding me je naučil nekaj, česar ne bi mogla razumeti na tleh – da je včasih treba spustiti nadzor, da lahko res poletiš.
Po nekaj minutah tišine je inštruktor rekel: ‘Zdaj si v zraku sama s sabo.’ In imel je prav. Tistih nekaj minut je bilo najbolj čistih, kar sem jih kdaj doživela. Nobenih misli, nobenih skrbi – samo jaz, nebo in trenutek.
Ko sva pristala, sem imela solze v očeh. Ne od strahu, ampak od čistega olajšanja in veselja. Od takrat sem šla na paragliding že trikrat – vsakič drugje, a občutek je vedno enak. Svoboda, mir, tišina.
Danes vem, da paragliding ni le adrenalinska izkušnja, ampak način, da se spomniš, kako majhne so tvoje skrbi, ko pogledaš svet z druge perspektive.…
Read More