Brunarica je postala moj prostor za razmislek, branje, delo in druženje.
Od nekdaj sem si želel imeti svoj košček narave, nekje stran od mestnega vrveža. Ko sem prvič obiskal brunarico, ki sem jo kasneje kupil, sem takoj vedel, da je to to. Ležala je ob robu gozda, obdana z borovci in smrekami, z lesenim pročeljem, ki je dišalo po svežem lesu in prostorno teraso, kjer sem si lahko predstavljal jutranjo kavo s pogledom na meglice med drevesi.
Sprva sem brunarico kupil kot vikend za pobeg ob koncih tedna, a sem jo hitro začel obiskovati vse pogosteje. Tisti občutek, ko stopiš v notranjost in začutiš toplino lesa, je nekaj posebnega. Nič ni bolj sproščujočega kot večer ob kaminu, v tišini, ki jo občasno prekine le oglašanje sove ali šumenje vetra.
Brunarica je postala moj prostor za razmislek, branje, delo in druženje. Postopoma sem jo opremil z osnovnimi stvarmi, kot je postelja, mizica, kuhinja na drva in poskrbel za osnovno udobje, a sem pustil, da ostane čim bolj preprosta. Narava naj bo v ospredju. Ni televizije, ni signala in ravno to mi najbolj ustreza.
Poleg sprostitve mi brunarica pomeni tudi ustvarjalni prostor. Tukaj pišem, rišem in včasih celo kuham marmelade iz gozdnih sadežev. Povabim prijatelje in skupaj zakurimo ogenj, spečemo kaj na žaru in se pogovarjamo dolgo v noč.
Zame je brunarica postala več kot le stavba. Je simbol umika, ravnovesja in povezanosti z naravo. Vsakič ko se odpeljem tja, imam občutek, kot da se znova najdem. Če bi lahko, bi tam preživel še več časa, a tudi misel na to, da me vedno čaka, mi daje mir.
Brunarica mi je dala tudi priložnost, da se naučim veliko novih stvari. Od vzdrževanja lesa, kurjenja v peči, do preprostih popravil, ki so postali del rutine. V tem sem začel uživati. Čas tam teče počasneje, dnevi so polni smisla. Vsakič, ko se vrnem domov, sem bolj spočit, pomirjen in povezan s sabo.…
Read More