Resnično se ne zavedamo zdravja, dokler nam ta le ne ponagaja, vse je v redu, če nas opozorijo majhne bolezni, ko pa je enkrat kemoterapija naše zdravljenje, mislim, da takrat pa se vse spremeni, šele takrat se zavemo, kaj pravzaprav zdravje je in vse bi dali, da bi to prej vedeli in cenili.
Resnici pogledano v oči, je danes veliko ljudi bolnih in se borijo, kemoterapija je res huda in tisti, ki jo dajo skozi, mislim, da od takrat naprej živijo drugače. Pri nas se je vse spremenilo kar naenkrat. Naša cela družina nikoli ni bila nekaj hudo bolna in cenili smo to, nas pa je presenetila novica dedka, da ima raka in da pride v poštev kemoterapija. Jaz sem bila šokirana, kajti v glavi mi je donelo, kako bo on sploh prenesel to zdravljenje, čeprav nisem veliko vedela o tem, pa sem že velikokrat slišala kako naporna je kemoterapija, zato sem vedela, da dedka čakajo peklenski dnevi.
Kako težko se je to sploh pogovarjati, enostavno ne veš ,kaj bi takemu človeku rekel, ne veš kaj bi mu pomagalo, kaj se plete v njegovi glavi. Naš dedek je bil prava korenina in to nas je res presenetilo, še bolj pa nas je presenetilo, ko se je odločil, da se ne bo zdravil in da tega ne želi.
Takrat smo v družini doživeli še en šok, kajti še nismo se navadili, da bo šel na zdravljenje, sedaj pa kemoterapija ne pride v poštev, ker se je on tako odločil. Vse nas je bolelo pri srcu, kajti želeli smo ga zdravega, bili smo zbegani, nismo imeli dovolj znanja, da bi mu znali nasprotovati, samo smo si želeli, da je zdrav in vedeli smo da je kemoterapija lahko rešitev.
On pa je vztrajal, da kemoterapija ne pride v poštev in nismo ga morali prepričati drugače, življenje je njegovo in do konca njegovih dni, smo uživali v njegovi družbi, njegovi toplini in dobroti.